IZ LJUBLJANE … V SVET

Nisem bil pravi fen Michaela Jacksona in njegove glasbe oziroma vsaj ne tak, kakršni so bili tisti, ki so hodili na njegove koncerte; a njegovo glasbo zelo spoštujem, zaradi vseh grdih stvari, ki so se v zadnjih letih govorile o njem, pa sem se res želel, da se vrne na sceno in sklene kariero in življenje kot največji glasbenik vseh časov. Ko so ga nazadnje vlačili po sodiščih, mi je prijatelj in takratni sodelavec dejal, da bo Michael enkrat od vsega hudega kar umrl. In res se je zgodilo. In to ravno v času, ko se je vračal. Mislim, da mu je vrnitev pomenila toliko, da je pretiraval v pripravah (pač fizično in psihično ni bil več zmožen). Tako sem bil tudi sam, tako kot večji del sveta, včeraj zelo žalosten.

Ko sem v četrtek pozno zvečer po srednjeevropskem času na novičarskih kanalih videl, da so ga odpeljali v bolnišnico in ni dihal, sem že imel občutek, da se to ne bo dobro končalo. In res, ko sem se zjutraj zbudil, so že vsi govorili in pisali o Jackotovi smrti. Dopoldne sem si zavrtel njegov CD in se zamotil z delom, ko pa sem opoldne ostal doma (prijatelj je v zadnjem trenutku odpovedal kofetkanje), sem znova prižgal televizor: na vseh novičarskih kanalih so govorili le o Michaelu, vsi štirje MTV in oba VH1, ki jih imam, so vrteli le Jacksonove videospote. Po pol ure sem postal še bolj žalosten. Tako sem se raje uro prej odpravil v službo (pač ker delam v mediju, sem bil vseeno ves večer obkrožen z Jackotom), a nekako sem se le uspel spet zamotii.

Rojen sem bil malo pred izdajo Thrillerja, v 90. letih (svojih najstniških) še nisem bil dojemljiv do njegove glasbe (takrat mi niti na pamet ni prišlo, da bi šel na njegov koncert), ko pa sem začel v začetku tega stoletja delati na radiju sem dodobra spoznal vse njegove plošče in večino njegovih skladb. To je sanjska glasba! Šele takrat sem ugotovil, kako neverjetno glasbo je Jacko snemal v 80. in 90. Če bi jo poslušal že takrat, bi tudi sam postal njegov pravi in veliki fen. Zakaj je Jacko oziroma njegova glasba tako posebna? Prav neverjetno, a tudi skladbe stare 25 let še danes zvenijo tako novo, moderno, urbano … zlahka bi v še letu 2009 postale velike radijske uspešnice. Nadalje je Jackson z neverjetnimi plesnimi gibi populariziral ples, predvsem street dance in hip hop. In nenazadnje s svojimi videospoti je gradil temelje video industrije in glasbenih televizijskih postaj. In seveda: koncerti so bili več kot koncerti.

Ko sem se zvečer uro prej vrnil z dela, so na televiziji še naprej vsi govorili le o Jackoto. Na nemški nacionalni (ja, nacionalni, pri nas bi bilo kaj takega misija nemogoče) pa so vrteli postanek enega od njegvih koncertov iz leta 1990. To je bil pravi način, da sklenil žalosten dan. Ob ohledu tega koncerta sem se šele dobro zavedal, kako velika zvezda je bil Jackson. Ne le, da je publika, kričala in jokala, je tudi omedlevala. Bolj ko se je bližal konec koncerta, manjši je bil interval med posameznimi primeri omedlevice. Ob zadnjem komadu so reševalci drug za drugih izpod odra odnašali omedlele fene. Neverjetno. Kaj takega se ne bo več ponovilo. Jackson je bil največji in bo za vedno ostal.

Zadnja skladba na omenjen koncertu je bila po mojem mnenju njegova najlepša. Sicer se ne omenja med njegovimi največjimi, niti se ne predvaja tolikokrat kot denimo Thriller, Bad, Black & White … a je number 1. Man in the mirror. Pa naj sklenem ta zapis z istimi besedami, ki jih je včeraj napisal že Irena Sirena. Michael ne more umreti, ker je nesmrten - njegova glasba je res nesmrtna.

MATEj

Dež, dež, dež … poletje 2009 se res ni začelo najlepše. Upam, da bo kmalu lepše. Sam se si dopoldne polepšal z ogledom fotografij s počitnic izpred treh let. Pravzaprav jih ne svojem blogu še nisem objavil in tako sem danes za vas izbral nekaj utrinkov z izleta z ladjico po Kornatih in Telašćici. Bil je krasen dan in nastalo je nekaj super fotografij. Meni je še posebej všeč ta z jadrnico v ospredju (druga). Če boste na dopustu nekje med Pagom in Šibenikom, se vam gotovo splača en dan rezervirati za “ekspedicijo na Kornate”. Sam bom letos avgusta izlet ponovil.

MATEj

P. S.: Ko smo že pri skominih po poletju, si za še nekaj dodatnih poglejte fotoutrinke s Playe del Carmen na Rivieri Maya v Mehiki (kjer sem v “poletju” užival novembra 2007).

Kaj imajo skupnega Mehičani, ki živjo v Sloveniji, slavni arheolog dr. Šprajc, lastnik turistične agencije g. Uršič, slovenske rokometašice, reper Klemen Klemen in košarkar Rašo Nesterovič? Vsi so bili sinoči na zabavi z maričiji v Ljubljani na Viču! Rašo, rokometašice in Klemen sicer zgolj naključno, ostali pa so se s skladbami kot so “Mexico, lindo y querido”, “Mi vida ne vale nada” … vsaj za en večer “vrnili” v ‘krasno’ in ‘ljubljeno’ Mehiko. Zraven sem bil tudi sam. Jah, vrnili so se spomini na potovanje po Mehiki, od katerega je že leto in pol! Skupina Mariachi Bronce, ki je pred nekaj dnevi iz Guadalajare (Jalisco, Mehika) prišla v Slovenijo, ni razočarala (sicer so zaradi ne najbolj aktivne publike, igrali več žalostnih kot hitrih in veselih). Pri nas ostajajo do konca meseca oktobra. Najamete jih lahko za domače zabave, ohceti, podoknice … Več o tem in kontakt organizatorja, Armanda Moralesa, najdete tukaj. Še nekaj fotografij s sinočnje “fieste mexicane”.

Hvala Armandu za povabilo na sinočnji večer z marichiji, ki je bil zgolj še en faktor, da sem bom prej ali slej moral za kak teden vrniti v Mehiko.

MATEj

P. S.: Poglejte si še fotografije in video z oktobrske zabave z marijačiji v Ljubljani!

Te fotografije so nastale v začetku tedna. Res čudovite barve vrtnic krasije naš vrt. Vse večji in tudi že cvetoči pa so tudi natreski, ki smo jih letos prvič nasadili. Končno je začela rasti tudi agava. Jutranji pad sončnih žarkov je bil ravno pravšnji za nekaj čudovitih fotografij.

In očitno so vrtnice všeč tudi mimidočim!? V sredo si je neka mimoidoča gospa dovolila odtrgati tri vrtnice! Žal sem jo opazil, ko je bilo že prepozno. Rože z domačega vrta se ne trga, saj niso za v vazo, temveč so zato, da se jih občuduje na vrtu!!! Naj bo to v poduk vsem tistim, ki mislijo, da si lahko dovolijo vse! V cvetličarnah je takšnih in drugačnih rož za v vazo več kot dovolj!

MATEj

Poškljocano minuli vikend: Stari grad & Paklenica. Za mal skomin po morju in hribih.

MATEj

Po včerajšnjem ogledu filma Sin Nombre in še nekaj drugih, ki sem jih videl v zadnjem času, sem si postavil nekaj vprašanj, ki se med gledalci pogosto pojavljajo, a pravega odgovora ne najdemo. Kaj je boljše? Da ima film (serija) srečen ali žalosten konec? Srečen ponavadi pomeni, da zlobneži pristanejo za zapahi ali pa umrejo, žalosten pa ponavadi pomeni, da preživi le eden od obeh glavnih junakov (ponavadi se gentelman žrtvuje za damo). Da znova komu ne uničim veselje od ogledu, vas opozarjam, da sledi nekaj spoilerjev: za finale serije Prison Break ter za filma Gran Torino in Sin Nombre.

Holivudski filmi imajo najpogosteje pričakovano srečen konec. In to nam ponavadi ni všeč. Ker je preveč pričakovano in preveč pocukrano. In ko se zgodi holivudski film z žalostnim koncem, smo navdušeni! Izvrsten primer je Gran Torino. Clint Eastwood oz. njegov karakter je na smrtni postelji in se na koncu žrtvuje za dobro svojih sosedov. Seveda to ni edini razlog, da je film tako fantastičen, a če bi imel srečen konec, bi se gotovo (vsaj filmski kritiki) zmrdovali. Pač moral je umreti, da bi film res bil Film. Povsem drugačna reakcija pa je bila na povsem enak konec v seriji Prison Break. Michael, ki je na smrtni postelji, se na koncu žrtvuje za svobodo Sare. Večina fenov serije je bil razočaranih, strtih, da ne rečem besnih na avtorje serije, ki so se odločili Michaela ubiti. Torej nam glavni junak, ki ga spremljamo več let (in ne le uro in pol oziroma dve uri) tako priraste k srcu, da pač ne sme umreti? In še tretji primer: Sin Nombre. Od vsega začetka mi je bilo jasno, kakšen bo razplet filma. Gre za mehiški film, odličen in pretresljiv, ki ima povsem enak konec kot Prison Break: fant pomaga dekletu in na koncu umre.  Skratka žalosten konec je znova pika na i fantastičnemu filmu (nagrajenemu na letošnjem Sundanceu). Če ne bil bil tak konec, bi se gotovo pritoževali, da ima preveč holivudski konec. Ampak zdaj se vprašam: kaj ni za neodvisne oz. neholivudske filme značilno, da imajo vselej žalosten konec? Zakaj se torej nad holivudskimi pritožujemo, da imajo tako zelo pričakovan srečen konec, medtem ko se nad neholivudskimi ne pritožujemo, pa čeprav imajo tako zelo pričakovan konec - le da je za razliko od holivudskih žalosten? Vprašanja so bržčas bolj retorična, saj odgovora najbrž ne bomo dobili.

Kaj je meni ljubše? Pravzaprav se ob žalostnih koncih ne jezim, kvečjemu zaradi tega o filmu več premišljujem oziroma si ga bolje zapomnim. Je pa res, da si marsikdaj želim, da bi vendarle imel film z žalostnim koncem srečen konec. Za Sin Nombre sem si to res želel. Morda prav zato, ker se mi je kar zdelo, da bo fant na koncu padel pod streli. Morda bi bila najboljša srednja variatna: naj bo pol holivudskih filmov s srečnim koncem in pol z žalostnim in pol neholivudskih s srečnim in pol z žalostnim.

MATEj

BTW: Se priporočam za kakšen naslov kakšnega dobrega latino-ameriškega filma (predvsem mehiškega)!

Poškljocano v soboto …

MATEj

Talent šovi so nekaj, kar te potegne noter in ne moreš nehat gledat. Vemo, da sem velik fen American Idola, zdaj sem postal še Britains Got Talent. Prvi dve sezoni nista bili nič posebnega, letošnja (tretja) pa je dala toliko talenta, toliko nepozabnih nastopov in toliko smeha … Najbolj neverjetno pa je, da se je zadnja dva meseca po vsem svetu govorilo le o BGT in o Susan Boyle. Oddaja je postala več kot le britanska, tako kot je že nekaj sezon nazaj Am. Idol postal več kot le ameriški. Res je, da je eksplozija priljubljenosti BGT posledica Susaninega prvega nastopa, a oddaja si toliko pozornosti zasluži tudi zaradi ostalih tekmovalcev -  kar nekaj je bilo boljših od Susan. Milijoni iz vsega sveta so na avdicije in polfinalne nastope klikali na youtube.com, v VB pa si je posamezno oddajo ogledalo tudi do 15 milijonov gledalcev. Za VB je to enormna številka (Am. Idol je imel letos v ZDA cca 24 milijonov gledalcev). Danes po forumih in v komentarjih novic o razpletu BGT (večina slovenskih portalov piše le o Susan - žal!) večinoma berem, da Diversity niso zasluženo zmagali in bi morala zmagati Susan! Smešni ste! Ponekod celo pišejo, da bomo Diversity pozabili v tednu dni, Susan pa bo ostala na sceni za vedno. Mislim, halo!? Diversity so tako zelo gledljivi, nikakor se jih ne naveličaš. Zdaj mi pa povejte, ali bi vi kupili CD Susan Boyle!? Sam sem si pogledal vseh pet polfinalnih oddaj in finale. Lahko vam zatrdim, da čeprav je bila Susan odlična, ni bila najboljša. Kljub vsemu sem bil prepričan, da bo zmagala! Le redko oz. nikoli se ne zgodi, da bi v podobnih talent šovih zmagal moj favorit. No, tokrat se vendarle je. Fen Diversity sem bil že od njihovega nastopa na avdiciji. Tako v polfinalu kot finalu pa so bili še boljši - najboljši. Pa da se vrnem k začetni tezi, da si oddaja zasluži pozornosti predvsem zato, ker je dala toliko talenta. Ne le Diversity in Susan, še kar nekaj je bilo odličnih. Seveda Flawless, pa Shaheen (mislil sem, da je edini, ki lahko premaga Susan), Aidan je bil neverjeten, pa Shaun, mislim, da ima kariero na West Endu zagotovoljeno tudi Cullum (sicer ni prišel v finale) in pa ... Sally iz 2 Grand. Dedek res ni bil najboljši, ves čas se je le govorilo, da sta prišla v finale, ker sta pač “tako zelo družinska”, nihče pa ni izpostavil, da je Sally fenomenalna pevka z neverjetno lepim glasom in gotovo ima prihodnost v svetu glasbe. Sicer pa podobni talent šovi niso zanimivi le zaradi izjemnih talentov, temveč tudi zaradi voditeljev in članov žirije. Tako kot pri Am. Idolu ima tudi BGT odlično zasedbo. Sicer ne štekam zakaj sta potrebna dva voditelja, a sta fenomenalna. Pa žirija? Simon Cowell je pač Simon Cowell. NA BGT je bil letos nekajkrat boljši kot na Idolu! Amanda pač igra prijazno žirantko, Piers je pa en cepec - but we like it!

MATEj

P. S.: Sicer se pa s poletjem začenja sezona za “So you think you can dance“. Ne poznate? Priporočam! Plesna verzija Idola. Lanska sezona je bila fantastična: smeh, solze, odlična glasba, odlični plesalci, odlična žirija in najpomembneje - neverjetno dobre koreografije.

Ko berem članke tujcev, ki obiščejo Slovenijo, imam občutek, da se niti ne zavedamo, v kako lepi in zanimivi deželi živimo. Ali pa se mi zdi le zanimivo, kako določene stvari pri nas dojemajo povsem drugače kot jih mi. Pred dnevi sta najbrž zapazili daljši članek o Ljubljani v časniku Washington Post, ta teden pa je po Sloveniji potoval urednik popotniških strani časnika Toronto Star. Pripravil bo nekaj člankov o Sloveniji, te dni pa je s potovanja od Bleda prek Kobarida in Škocjana do Obale blogal. 

“Moram reči, da je Bled mora celo najlepši kraj, kjer sem kdajkoli bil,” je Jim Byers zapisal v prvem zapisu. Potovanje je nadaljeval v Soški dolini, kjer se je v kobariškem muzeju seznanil z boji v 1. svetovni vojni. Zgodbe trplenja borcev so ga res ganile. Še pred tem je izkusil prelaz Vršič. “Vesel sem, da sem preživel vožnjo od Bleda do Kobarida.” Serpetine in ozka cesta mu pač nista bili najbolj všeč, še posebej, ker je vajen avtomatskega menjalnika in seveda povsem ravninskega Ontaria. Kasneje je mnenje o vožnji po Sloveniji le spremenil: “Zaradi razčlenjene topografije, z visokimi hribi in ozkimi dolinami, je zahodna Slovenija čudovit kraj za vožnjo.” Ob prihodu v Piran je opisoval, kako je Slovenija: “Štiri države, en vodič.” Pravi, da je sever kot Avstrija, vzhod kot Madžarska, jug kot Hrvaška in obala kot Italija! Še dobro, da se je zatem zapisal naslednje: “No, saj nočem reči, da je Slovenija le štiri druge države. To je Slovenija.” Presenečen je bil tudi, da smo v 20 letih zamenjali štiri valute ter navdušen nad Škocjanskimi jamami in prijaznostjo Slovencev. A ni zanimivo, da ko potujemo po svetu, vselej izpostavljamo, kako so ljudje prijazni do nas: Slovenec je navdušen nad prijaznostjo Kanadčanov (ko je v Kanadi), Kanadčan pa nad prijaznostjo Slovencev (ko je pri nas). Pa sem nam zdi, da smo Slovenci tako zelo prijazni? Nisem povsem prepričan. Poleg serpentin pod Vršičem, mu pri nas niso bili všeč samo še zajtrki (pa čeprav je med drugim spal v portoroškem Kempinski Palace). Vzrok: čokoladni kosmiči. Dobil jih je v vsakem hotelu, to isto pa se mu je zgodilo tudi na zadnjih ZOI v Torinu. “Pa saj imamo Slovence in Italijane tudi v Torontu! Mi lahko kdo razloži, zakaj tu vsi za zajtrk jejo kosmiče?” Očitno je pogrešal pravi kanadski zajtrk: palačinske z javorjevim sirupom! Za konec je užival še v čudovitem sončnem zahodu v Piranu. “Sprehodil sem se po majhnem mestecu na koncu polotoka. Je kot Dubrovnik ali Split brez enormne množice ljudi.” 

Upam, da se je Jim Byers pri nas imel res lepo in da v Toronto Star napiše kak lep članek o naši deželici.

MATEj

Moj glasbeni okus je sila nenavaden: po eni strani poslušam moderno, urbano glasbo (rnb, hip hop, soul, rock …), po drugi strani pa obožujem t. i. glasbe sveta (predvsem latino ameriške.). Med slednjimi (torej glasbami sveta) mi je gotovo všeč tudi afriška, a jo poznam sila slabo. Vendarle me ni bilo treba prav posebej prepričevati, da bi šel na koncert Khaleda, alžirskega kralja rai glasbe. V četrtek je nastopil v ljubljanskih Križankah v sklopu festivala Druga godba. Pred koncertom sem poznal le dve njegovi skladbi, tako da sem se pustil presenetiti. In bil sem navdušen! Morda so me še bolj kot sam Khaled navdušeli glasbeniki v njegovem bendu. Res so bili vrhunski, aranžmaji skladb so bili nekaj posebnega (nepozabni zvoki, preplet različnih instrumentov …). Še posebej so mi bile všeč skladbe s trobili (morda tudi zato ker so imele nekaj španskega ter latino prizvoka), saksofon mi je pa tako ali tako zakon. Skratka dober koncert, dobro vzdušje … Hvala Nini, da me je povabila in hvala za naslednji dve fotki, ki mi ju je poslala. Več o Khaledu in koncertu si lahko preberete v Nininem postu Khaled v Ljubljano prinesel arabske ritme. Več fotografij pa si poglejte tukaj.

MATEj

Lani je za favorita veljal ljubljenec najstnic, David Archuleta, a je zmagal rocker, David Cook. Letos je bilo ravno obratno: ob samega začetka je za velikega favorita veljal glam rocker, Adam Lambert, a je zmagal ljubljenec najstnic, Kris Allen. Še več: zmagal je nekdo, za katerega ob začetku studijskega dela osmega Idola (top36) ni računal nihče. Že res, da je bil v vseh ozirih Adam boljši, najbrž najboljši tekmovalec na Idolu doslej, pa si je Kris zmago povsem zaslužil. Ne spomnim se, kdaj bi kak tekmovalec tekom sezone tako zelo napredoval, kot je letos Kris. Sicer je pa tako, kot je dejal Simon Cowell: “Prihodnost je vajina!”. Oba imata izjemno priložnost, da postaneta mednarodni zvezdi. Lanska zmaga Cooka je bila sicer veliko večje presenečenj, kot letošnja Krisa, saj smo vsi po tihem pričakovali, da bodo feni Dannyja Gokeyja (tretji) v finalu glasovali za Krisa Allena. Skromni Kris se je na koncu celo opravičil: “Pa saj si zmago ja zasluži Adam?!”

Sicer pa je bila finalna oddaja kot vselej fenomenalna: koncert dolg uro in pol, ki je le stopnjeval napetost pred razglasitvijo zmagovalca. Vrhunec je bil Adamov nastop s skupino Kiss. Všeč sta mi bila tudi nastopa Idolčkov s Carlosom Santano (njega pa res že dolgo nisem slišal) in s Queeni. Za šov nista smela manjkati Tatiana del Torro in Norman Gentle. Tudi to dela Idola tako zanimivega. In pa seveda Bikini Girl. Ste videli Simona in Randyja Jacksona? Skoraj sta izbuljila oči na “novem karakterju” gospodične v bikiniju. Dodatni “šok” pa je sledil, ko se ji je na odru pridružila Kara DioGuardi in pokazala veliko več, kot smo pričakovali. Še to: Steve Martin se mi je zdel malo tragikomičen.

Tule si lahko pogledate nekaj vrhuncev večera. Sicer je bil Idol znova rekorden: skoraj 100 milijonov klicev oz. glasov. Neverjetno! Idola je torej za letos konec in zdaj bo čas za drugačne glasbene avanture (danes me čaka koncert Khaleda v živo). In kako se je vam zdel letošnji American Idol?

MATEj

… komentar ni potreben …

MATEj

P. S. : Več fotografij v sekciji “arboretum“!

Ko Simon Cowell obleče srajco, vemo, da gre zares - finale osme sezone Ameriškega Idola. Super oddaja in brez dvoma sledi najtesnejši izid doslej. Adam Lambert ali Kris Allen? Odgovor bo znan v noči iz srede na četrtek. Prejšnji teden (v Top3) je bila razlika med njima minimalna. Tokrat sta oba zapela po tri skladbe. Brez dvoma sta bila vrhunca njuni prvi skladbi - Mad World (Adam) in Aint no sunshine (Kris). Oba za 5. Nato sta sledili skladbi po izboru Simona Fullerja (producent, ki od Idola in svojih ostalih oddaj služi milijarde). Priznam, da je bil Adam odličen, a mi ni bil niti slučajno všeč - blues klasika in njegovo ‘zavijanje’ ne gresta skupaj. Kris se je sklabe What`s going on lotil po svoje, akustično - morda res premalo spektakularno za finale. In nato je sledila še zadnja runda! Oba sta odpela isto skladbo, novo skladbo, ki bo postala prvi singl zmagovalca. Sodniška četvorka nad samo skladbo ni bila navdušena (pa saj nobeno sezoni ni), sam pa mislim, da je bila najboljša nova skladba, ki so jo Idoli peli v finalu v zadnjih štirih sezonah. Res je, da z No boundaries noben od njiju ni zablestel. Mislim, da bi skladba bolj ustrezala glasu Krisa Allena, sam aranžma pa je bil veliko bolj pisan za Adama Lamberta. Kakorkoli že, mislim, da ta večer ni odločil zmagovalca. Odločil bo Danny Gokey oziroma njegovi feni. In ker gre pričakovati, da bodo ti glasovali za Krisa in ne Adama, bo bržčas osmi Idol postal g. Allen. Glede nato, da se moji favoriti vselej uvrščajo na mesta tam nekje med 3 in 5 (Mellinda, LaKisha, Matt, Lil, Daughtry, Syesha …), mi je pravzaprav vseeno kdo zmaga. Pa vendarle bom pestil držal za Krisa. Mislim, da Adam, da bi postal zvezda, zmage na Idolu ne potrebuje.

MATEj

Adam in Danny.  Če bi se v finale uvrstil Kris, bi bilo to res izjemno presenečenje. Odgovor bomo dobili v četrtek zjutraj. Sicer je bila tokratna oddaja dobra, a zdi me mi, da so Idolčki svoje najboljše že pokazali. danes bom kratek in bi izpostavil le dvoje. Prvič. Čeprav gre (je šlo) za eno najbolj talentiranih sezon, pa še naprej prve zvezde oddaje ostajajo Paula, Simon, Kara in Randy. So zabavni, se prepirajo … Nikakor si oddaje ne znam predstavljati z drugimi sodniki! Upam, da prav vsi štrije ostanejo. Simon sicer naj ne bi podaljšal pogodbe (mislim, da ima dovolj Paule, prenaporna so mu tudi vsakotedenska potovanja med Londom in LA-jem), niti Kara in Paula še nimata pogodbe za naslednjo sezono. Njihova menjava bi bila za gledanost oddaje lahko celo usodna. In drugo. Kris. Od prve studijske oddaje so bili edini favoriti za Top3 Adam, Danny in Lil. Krisa takrat ni nihče jemal za resno konkurenco. Njegov napredek je res neverjeten. No, sam se od vseh njegovih nastopov najbolj spomnim prav tistega prvega (Man in the mirror), bil mi je zelo všeč. Tokratni Heartless pa je bil fantastičen! Mislim, da si Kris zasluži finale.

MATEj

P. S.: Če ne zmaga Adam, bo to le še dodatni razlog, da Simon Am. Idolu reče “finito”! Čeprav Adama že zelo dobro poznamo, še kar nemorem verjeti od kod “vleče” ta neverjeten glas. Mislim, da so vsi rockerji zavidajo “do konca”.