moja razmišljanja ob smrti največjega - Michaela Jacksona
Nisem bil pravi fen Michaela Jacksona in njegove glasbe oziroma vsaj ne tak, kakršni so bili tisti, ki so hodili na njegove koncerte; a njegovo glasbo zelo spoštujem, zaradi vseh grdih stvari, ki so se v zadnjih letih govorile o njem, pa sem se res želel, da se vrne na sceno in sklene kariero in življenje kot največji glasbenik vseh časov. Ko so ga nazadnje vlačili po sodiščih, mi je prijatelj in takratni sodelavec dejal, da bo Michael enkrat od vsega hudega kar umrl. In res se je zgodilo. In to ravno v času, ko se je vračal. Mislim, da mu je vrnitev pomenila toliko, da je pretiraval v pripravah (pač fizično in psihično ni bil več zmožen). Tako sem bil tudi sam, tako kot večji del sveta, včeraj zelo žalosten.
Ko sem v četrtek pozno zvečer po srednjeevropskem času na novičarskih kanalih videl, da so ga odpeljali v bolnišnico in ni dihal, sem že imel občutek, da se to ne bo dobro končalo. In res, ko sem se zjutraj zbudil, so že vsi govorili in pisali o Jackotovi smrti. Dopoldne sem si zavrtel njegov CD in se zamotil z delom, ko pa sem opoldne ostal doma (prijatelj je v zadnjem trenutku odpovedal kofetkanje), sem znova prižgal televizor: na vseh novičarskih kanalih so govorili le o Michaelu, vsi štirje MTV in oba VH1, ki jih imam, so vrteli le Jacksonove videospote. Po pol ure sem postal še bolj žalosten. Tako sem se raje uro prej odpravil v službo (pač ker delam v mediju, sem bil vseeno ves večer obkrožen z Jackotom), a nekako sem se le uspel spet zamotii.
Rojen sem bil malo pred izdajo Thrillerja, v 90. letih (svojih najstniških) še nisem bil dojemljiv do njegove glasbe (takrat mi niti na pamet ni prišlo, da bi šel na njegov koncert), ko pa sem začel v začetku tega stoletja delati na radiju sem dodobra spoznal vse njegove plošče in večino njegovih skladb. To je sanjska glasba! Šele takrat sem ugotovil, kako neverjetno glasbo je Jacko snemal v 80. in 90. Če bi jo poslušal že takrat, bi tudi sam postal njegov pravi in veliki fen. Zakaj je Jacko oziroma njegova glasba tako posebna? Prav neverjetno, a tudi skladbe stare 25 let še danes zvenijo tako novo, moderno, urbano … zlahka bi v še letu 2009 postale velike radijske uspešnice. Nadalje je Jackson z neverjetnimi plesnimi gibi populariziral ples, predvsem street dance in hip hop. In nenazadnje s svojimi videospoti je gradil temelje video industrije in glasbenih televizijskih postaj. In seveda: koncerti so bili več kot koncerti.
Ko sem se zvečer uro prej vrnil z dela, so na televiziji še naprej vsi govorili le o Jackoto. Na nemški nacionalni (ja, nacionalni, pri nas bi bilo kaj takega misija nemogoče) pa so vrteli postanek enega od njegvih koncertov iz leta 1990. To je bil pravi način, da sklenil žalosten dan. Ob ohledu tega koncerta sem se šele dobro zavedal, kako velika zvezda je bil Jackson. Ne le, da je publika, kričala in jokala, je tudi omedlevala. Bolj ko se je bližal konec koncerta, manjši je bil interval med posameznimi primeri omedlevice. Ob zadnjem komadu so reševalci drug za drugih izpod odra odnašali omedlele fene. Neverjetno. Kaj takega se ne bo več ponovilo. Jackson je bil največji in bo za vedno ostal.
Zadnja skladba na omenjen koncertu je bila po mojem mnenju njegova najlepša. Sicer se ne omenja med njegovimi največjimi, niti se ne predvaja tolikokrat kot denimo Thriller, Bad, Black & White … a je number 1. Man in the mirror. Pa naj sklenem ta zapis z istimi besedami, ki jih je včeraj napisal že Irena Sirena. Michael ne more umreti, ker je nesmrten - njegova glasba je res nesmrtna.
MATEj
































