IZ LJUBLJANE … V SVET

Sofia, bolgarska prestolnica, ima skoraj milijon in pol prebivalcev in več kot 2.000 letno zgodovino od katere pa je ostalo bore malo. Ostankov antične tračanske Serdice je le nekaj malega na eni od postaj podzemne železnice, podobno je s stavbami iz obdobja Bizanca (izjema je dobro ohranjena cerkev Svetega Georgija iz 4. stoletja, ki je ena najstarejših krščanskih cerkva na svetu). Sledilo je obdobje srednjeveške prve bolgarske države, ko Sofia ni bila glavno mesto. V času Otomanskega cesarstva so se nad mestom dvigali minareti. Ključno je bilo leto 1878, ko je bila v rusko-turški vojni Bolgarija osvobojena. Današnje mesto (arhitektura) je v veliki meri odraz zadnjih 120 let. Začela se je gradnja “nove” Sofije pod močnim vplivom Rusije (socialističnega klasicizma), zrasle so cerkve v čast Rusom, mogočni objekti komunistične partije, spomeniki Carju Osvoboditelju … po drugi svetovni vojni pa blokovske soseske, industrijski obrati. Moderne zgradbe, nakupovalna središča in zastekljene stolnice so redke in nekaj čisto novega.

Katedrala Aleksandra Nevskega, zgrajena v začetku 20. stoletja v spomin na 200.000 padlih ruskih vojakov v rusko-turški vojni, je največja znamenitost mesta).

Ruska cerkev Svetega Nikolaja, še eden od spomenikov osvoboditve Bolgarije izpod Turčije konec 19. stoletja (ko so v mestu porušili večino mošej).

Beri naprej »

V teh dneh mineva dve leti odkar sem potoval po Bolgariji. Danes je država v Evropski uniji, takrat so še odštevali mesece do vključitve. Za vse tiste, ki smo mislili, da je članstvo odvisno predvsem od ekonomskega stanja države, nam priključitev Bolgarije v povezavo ni povsem jasna. Sama Bolgarija si od članstva obeta predvsem izboljšanje ekonomskega stanja ter obnovo propadajočega podeželja in mest. Bolgarija je okusila pravi komunizem: težka industrija, hitra rast blokovskih sosesk, preseljevanje v mesta, propad vasi, združevanje kmetijske zemlje v kolhoze in sovhoze. In današnje posledice: megalomanske tovarne se rušijo same vase, revščina in nesnaga v blokovskih soseskah, vasi takorekoč ni, objekti kolhozov in sovhozov propadajo. Gmotno stanje prebivalstva je zelo slabo, primer: visokošolski profesor zasluži mesečno cca 300 eurov. Seveda so tudi cene zelo nizke (vsaj za naše razmere). Splošni vtis o deželi je, da je njena pokrajina, podeželje in mesta, zanemarjena, neurejena, marsikje opustela, prebivalstvo pa osiromašeno. Dodatni razlog zato je še mnogoštevilno romsko prebivalstvo, ki se prevaža s konjskimi vpregami, na robu mest pa živijo v izjemno slabih razmerah in pasejo kravico ali dve. Tranzicija v Bolgariji še ni končana, šele v zadnjih letih se država pričenja modernizirati, obnavljati in pridobivati na novih dejavnostih. Vse pomembnješa je turizem na črnomorski obali, razvija se tudi smučarski turizem v Rodopih, medtem ko sredstva za prepotrebno obnovo podeželja (vlagajo predvsem v vinogradništvo) in cest (le te so v katastrofalnem stanju, tudi sredi mest) pridobivajo iz skladov Evropske unije. Seveda pa tudi v Bolgariji ne manjka zelo lepih krajev. vrednih obiska (starih delov mest, cerkva, utrdb), le ti so odraz dolge in bogate bolgarske zgodovine, a so preveč skriti za zgoraj omenjenimi posledicami polpretekle zgodovine, da bi pustili pomembnejši vtis. V nekaj naslednjih dveh vam v fotozgodbi želim predstaviti nekaj obrazov te balkanske države, pri čemer se bom nekoliko bolj osredotočil na lepši plati Bolgarije.

MATEj