IZ LJUBLJANE … V SVET

Že sam otok Djerba je peščen in sušen, rastja je zelo malo (sem in tja kakšna palma, edino morske trave na plažah ne manjka), mesteca pa so zaradi masovnega turizma vsaj pogojno mediteranska; povsem drugače pa je na celini južne Tunizije, ki je od otoka oddaljena deset minut vožje s trajektom. Kaj hitro spoznaš pravo saharsko Afriko. Z Djerbe smo se odravili na pot proti Douzu, v mestece, ki mu pravijo tudi vrata v Saharo. Kakšna je pokrajina na relaciji približno 300 kilometrov od obale, mimo Maretha in Matmate ter Tamazreta proti Douzu. Če ima Djerba povsem ravninsko obalo, je obala celinskega dela približno 20 metrov visok peščeni klif. Na revni peščeni prsti so v obalnem delu posamezni nasadi oljk. Kaj hitro tla postanejo prerevna, prepeščena za poljedelstvo, značilen in nenavaden pokrajinski element za ta južni del Tunizije postanejo bencinske črpalke na šverc (v kanticah direktno iz Libije). Ko pri Matmati prečiš tamkajšnje pogorje, prvič uzreš kamnito puščavo, prostranstva ničesar so vse bolj neskončna. Ravninska, a luknjasta cesta te pripelje v Douz, največje tunizijsko mestece ob tamkajšnji peščeni puščavi. Podobno kot večina mest v osrednjem delu Tunizije je nastalo ob slanem jezeru in oazi, danes so to oaze dateljnovih palm. Čeprav v Douz prihaja veliko turistov, se le ti ustavijo južno od tamkajšnje oaze (razlog je ježa kamel), tako ima mesto povsem drugačen utrip kot tista na Djerbi, veliko bolj prvinski: lokalna tržnica je takšna, kot si jo predstavljamo, da bo v Afriki; ženske so zakrite zaradi vere in so na javnih krajih zelo poredko, zaradi vročine so “zaviti” tudi moški; v najbolj vročem delu dneva se vsem prileže posedanje v senci ob igri domin, klepetu, zelenem čaju z meto, še raje pa za urico ali dve zadremajo; vozni park v mestu so stare francoske kripe, medtem ko mošeje z minareti v večinskem delu celinske Tunizije niso tako zelo izrazit pokrajinski element (pa čeprav je v državi je 99°muslimanov); ljudje živijo preprosto, v preprostih hišicah (marsikje v tem delu države še vedno v trogloditih), za naše razmere v revščini, čeprav poznajo zahodni način življenja (nenazadnje je v Douzu ponekod mogoč tudi dostop do interneta) pa svojega bržčas ne bi zamenjali za nič na svetu. Tako, strnil sem nekaj glavnih vtisov iz tega dela Tunizije. Sledi še nekaj fotoutrinkov: (1.: trajekt pred obalo celinske Tunizije, 2: oljke v obalnem delu, 3.: nova Matmata, 4.: kamnita puščava pod Tamazretom, 5. - 10.: utrinki iz Douza).

In kakšen je bil vaš prvi stik z Afriko? Kakšni so bili vaši prvi vtisi?

Čez dan ali dva: ježa kamel čez puščavske sipine ter življenje v trogloditu!

MATEj